Hidrografi ja na območju med rekama Livenza in Tilment je zelo posebna; tu se nahaja gosta mreža kratkih vodotokov, ki se napajajo z vodo iz arteških studencev, med njimi sta tudi reki Lemene in Reghena, ki se stekata v mikavne amfi bijske predele, kot jih navadno označujejo v laguni Caorle. Ta morfološka značilnost je skupinam ljudi, ki so se naselile na tem delu Beneške in Furlanske nižine, že od nekdaj predstavljala pomembno priložnost za izkoriščanje naravnih danosti. Pokrajina je v resnici mikavna, v celoti je prepletena z vodnimi odtoki, ki se zlivajo v dva glavna rečna zbiralnika - v reki Reghena in Lemene; čar ji dajejo ne le značilna fi ziognomija rastlinske krajine, temveč tudi posebna tipologija človeške naselitve in navzočnosti. Njeni kratki vodni tokovi, ki imajo zaradi svojega značilnega izvora iz arteških studencev ali mezeče vode majhno sposobnost za prenašanje muljastega materiala, so lahko zasuli le ozke prehode na zemljiščih vzdolž svojih strug. To je povzročilo, da je v morfologiji v neposrednem zaledju morja v vzhodnem Venetu, prevladovala prisotnost širokih močvirij in lagun, ki so se proti morju ohranjala z verigami sipin, nastalih s pomočjo materiala, ki sta ga nanesli reki Livenza in Tilment.

Zaradi zakoličenja centurjacijske zemljiške ureditve, ki se je oblikovala po ustanovitvi mesta Julia Concordia med leti 43 in 40 pred Kristusom, se je že v času rimske države tu razvila enotna geografska enota, ki so jo omejevale naravne meje z rekama Livenza in Tilment. V tej enoti so bila značilna stalno poseljena območja, ki so izrabljala pravilno razporeditev pristaniških kanalov, skladnih s tokovi rek, ki se izlivajo v Jadransko morje (pri tem sta na primer mišljena Equilium in Opitergium ). Potrebno je namreč upoštevati, da so končni, že umirjeni deli rečnih tokov, kakršni so Piavon, Livenza, Lemene in Tilment, omogočali gospodarsko donosno izmenjavo med zaledjem, opravljala pa jo je obalna plovba. Že omenjena hidrografska omejitev centurije iz kraja Concordia je ohranjala svojo geopolitično vlogo tudi kasneje, v času, ko je pokrajina pripadala oblasti oglejskih patriarhov, in kar je sovpadalo z obsegom škofi je v Concordiji ter z uživanjem široke cerkvene in civilne avtonomije, ki je trajala dolgo časa. V času Langobardov je prišlo do ustanovitve benediktinske opatije v kraju Sesto al Reghena, ki je, spričo številnih donacij in investitur, svoj razvojni vrhunec dosegla po letu 1000. Nekoliko kasnejšega izvora je še ena opatija in sicer iz kraja Summaga (10.-11. stoletje), ki je prav tako nastala v bližini reke Reghena. Politična stabilnost, ki jo je zagotavljalo vladanje oglejskih patriarhov, je omogočala, da je na območju celotnega Vzhodnega Veneta in še posebej na območju višje od mesta Concordia, v bližini sotočja rek Reghena in Lemene, kjer je bila stalno naseljena skupnost trgovcev in kjer se je kasneje razvilo obrežno središče Portogruaro, prebivalstvo skromno narastlo, razvijalo pa se je tudi gospodarstvo. V 13. stoletju je mesto Portogruaro doživelo velik trgovinski razvoj, ki ga je omogočal promet vzdolž Lemene, postalo je tudi osrednje stičišče za povezave med alpskimi prehodi in Benetkami.

Še danes viden in prav presenetljiv razvoj mesta Portogruaro, z veličastno rečno strukturo zgodovinskega mestnega središča, ki se monumentalno in funkcionalno steka okrog rečne postaje, sovpada s prav tako posebno organizacijo ljudi na okoliškem amfi bičnem ozemlju. Gosta zasnova krajev, ki so bili stalno poseljeni že v venetskem obdobju vzdolž rečnih tokov in kanalov na vzhodni strani reke Piave, kakor tudi vidna navzočnost koč, imenovanih casoni, postavljenih sredi močvirja in v dolinah vse do desnega brega Tilmenta, in ki so v veliki meri pripadale ribiški skupnosti iz mesta Caorle, kažejo, da se je obljudenje teh območij razvijalo hkrati z uveljavljanjem izrabe vseh priložnosti, ki jih je ponujako to amfi bijsko območje. Na eni strani je podpiralo rečno trogvino in promet, na drugi pa izrabo gozdov in vodene trstenike, ribolova tako v laguni kot v rekah ter ladjedelništvo ali obalno plovbo.

Kljub spremembam, do katerih je postopoma prihajalo zlasti na začetku šestdesetih let 20. stoletja, so vse do danes vidne prvine, ki so pomembno vplivale na samosvoj razvoj značaja tu obravnavanega območja. Objektivne sodbe za poznavanje in zavedanje podedovanih ozemeljskih vrednot je potrebno poiskati tudi pri drugih vrstah zgodovinskih virov, pri tem pa pomeni uporaba zgodovinske kartografi je cenjeno pomoč, ker nudi pomembne usmeritve in sporoča bogate informacije, ki presegajo neposredno eruditsko zadovoljitev. Gre za dokumente, iz katerih lahko potegnemo koristne oporne točke za primernejše vrednotenje ozemlja, z njihovo pomočjo iz izboljšane krajine lahko tudi v metodološkem smislu ustvarimo temlje za vrednotenje pomena interdisciplinarnega kulturnega pristopa, ki je odprt še za vključevanje drugih - antropoloških in tudi literarnih dejstev.

Pri tem merimo predvsem na zanimivo priložnost, da bi odkrivali in opozarjali na pomembna literarna in slikarska dela, ki obravnavajo tukajšnja območja ob bregovih odtočnih voda, ki tvorijo bazen reke Lemene; povezana so z imeni znanih osebnosti kot so Pier Paolo Pasolini, Ippolito Nievo, Ernest Hemingway, Romano Pascutto, ki so globoko zakoreninjene v kolektivni zavesti prebivalcev.

Na te spominske kraje, povezane bodisi s pripovedno fi kcijo ali pa z življenjepisnimi doživljaji, lahko naslonimo tudi številne ostaline ljudskega spomina, ki jih sestavljajo drobne, v pisnih besedilih nikoli zapisane zgodbe, od mikrokozmičnih, naključnih in enodnevnih, ki izražajo mnogoličnost in zabrisano soslednje neskončnega vsakdana ljudi, ki so ribarili, pluli in plavali v vodah Lemene in njenih pritokov ali mlinarili v številnih mlinih ali potovali po obrežnih vlačilnih cestah ali pa obdelovali polja, obubožana zaradi plasti kamnin na površini ali pa trošili svoja življenja na kolenih ob pralnih čebrih v vrbovih sencah.